Pred začetkom fotografiranja na Slovenskem so slovenske gradove upodabljali likovno.
Likovne podobe so pomožen, vendar dragocen in nepogrešljiv zgodovinski vir pri
preučevanju stavbne zgodovine gradov. Ne glede na umetniško zmogljivost ter
likovno spretnost slikarjev, risarjev, grafikov in smisel za podrobno
opisovanje, sta dokumentarna in kulturnozgodovinska pomembnost likovnih
upodobitev veliki. Slike, grafike in risbe, ki so nastale na ta način dandanes
dopolnijo naše védenje o stavbni zgodovini gradov. Starejše upodobitve gradov
in nekaterih že uničenih stavbnih detajlov so edini slikovni vir, kjer je
razvidna originalna podoba gradov. Prevladujejo vedute in panoramske
upodobitve, pogledi v grajske notranjščine so redki. Najstarejše znane
upodobitve gradov so na slovenskih tleh ohranjene iz visokega srednjega veka
(freske). Gradovi so vkomponirani tudi v oltarne slike in druge cerkvene
podobe. Prve načrtne upodobitve gradov so nastale v 17. stoletju. Gradove,
mesta in trge so takrat likovno dokumentirali kartografi, topografi in ostali
avtorji. Tako je menih avguštinskega reda Johannes Clobucciarich med pripravami
gradiva za zemljevid notranjeavstrijskih dežel med letoma 1601 in 1605 potoval
po Štajerski, delu Dolenjske in Notranjske in kartografske zapise dopolnjeval z
risbami, na katerih je skiciral poglavitne značilnosti grajskih kompleksov
(slika 1). Najpomembnejši slikovni vir za preučevanje gradov v 17. stoletju
dolgujemo kranjskemu plemiču in polihistorju Janezu Vajardu Valvasorju (1).
