ZAKAJ ZGOLJ INTELIGENCA NI DOVOLJŠNE MERILO ZA DODELITEV PRAVIC
Če sledimo splošno priznani Darwinovi teoriji, se lahko strinjamo da se je živalsko kraljestvo s pomočjo evolucije razvilo iz enega skupnega primarnega prednika.
To bo postalo relevantno pozneje, saj to pomeni, da imamo vsaj do neke zelo osnovne, primarne mere podobne značilnosti (npr.: enoten genski kod, podobno sestavo teles in organov, pa tudi podobne sisteme za zaznavanje in v veliki meri kažemo na osnovne stimulante podobne odzive… če zaznamo bolečino se ji umaknemo, če smo lačni jemo itd.)
”Življenjsko drevo” na našem planetu, je torej zalo razvejano in vsaka veja ima svoj nivo razvitosti. Kljub temu da se ljudje rišemo na najvišji veji, pa to še ne pomeni, da smo najvišji v vsem. Prav verjetno je, da ima jastog, ki ga živega vržejo v vrelo vodo, bolje razvit živčni sistem kot človek, saj mora v svojem naravnem okolju zaznati najmanjše valovanje v vodi, kjer pleni svojo hrano.
Kar pomeni, da bo v procesu postajanja prestižna večerja trpel veliko bolj kot bi hipotetično trpel človek, to pa dokazuje da naša superiornost v inteligenci nikakor ne sme biti edino merilo v določanju naše morale.
Dober primer in razlago te ideje lahko najdemo v delu Pera Singerja Praktična etika, ko razpravlja o „hierarhiji inteligence“.
Denimo, da nekdo predlaga, da naj ljudem razdelimo inteligenčne teste in jih nato na podlagi rezultatov statusno razvrstimo v kategorije z višjim ali nižjim statusom. Denimo da bi tisti, ki bi dosegli nad 125 točk postali sužnjelastniški razred, tisti z razultatom med 100 in 125 točkami bi bili svobodni meščani, vendar brez pravice do posedovanja sužnjev, tisti ki bi dosegli manj kot 100 točk pa bi postali sužnji onih, ki bi presegli 125 točk.
/…/
Na podlagi česa, če ne na inteligenci, bi torej človek moral razdeliti to „darwinovo drevo življenja“, da bi bil maksimalno moralen ter pravičen do vseh živali?