NIVOJI NAŠE ODGOVORNOSTI DO ŽIVALI
Ne glede na to, o kateri udomačeni živali govorimo, moramo vedno predpostaviti, da smo že iz začetne točke rahlo nepošteni. Živali namreč nimajo izbire o tem kaj se dogaja z njimi in so nam prepuščene na milost in nemilost.
Ne bom šla tako daleč, da bi trdila, da bi divji konj v naravi kaj posebej izbiral kaj bo počel s svojim življenjem, moramo pa si priznati da udomačen konj nima pravice veto nad tem kar mu ukaže gospodar. Če se ljudje odločimo, da postane dirkalni konj, je to njegova usoda. Če se odločimo, da bo delal v šoli jahanja, prav tako nima posebne izbire. Res pa je, da smo konje in pse, mačke, govedo in podobne domače živali ljudje že izbirno parili, tako da so se izrazile lastnosti, ki smo si jih želeli.
Tako imamo danes pasme toplokrvnih konj, ki nujno potrebujejo ogromno gibanja, da ostanejo zdravi; Imamo volkove (pse) ki si želijo in hrepenijo po človeški družbi in odobravanju, ter brezdlake pasme mačk ki so odvisne od naših toplih peči.
V grobem bi delila našo odgovornost na dva nivoja: tistega do domačih živali in hišnih ljubljenčkov in do divjih živali.
Domače živali so kot omenjeno produkt človeka, na nas se zanašajo z vsem, od hrane do varstva. Prav tako je človek dolžan skrbeti za vrste, ki jih je umetno ustvaril in v naravi ne bi preživele brez njegove pomoči (čivave in drugi majhni psi, pritlikavi poniji, gole mačke,…)
Divje živali se pogosto zdijo varne pred človekom, pa niso. Lov je veliko moralno vprašaje, ki ga lovci upravičijo rekoč: da je odstrel srn potreben, saj bi drugače popasle vse njive.
Če na problem gledamo tako ozkogledo je to seveda res, pa vendar: Človek je tisti ki krči naravni habitat divjim živalim in jih s tem sili da hrano iščejo tudi med ljudmi. Ko volkovi pobijejo preveč drobnice se zgodi odstrel volkov (npr. slovenija v času Jugoslavije). Po nekajletnem zatišju sledi višek rastlinojedcev, ki nimajo več plenilca in človek se s puško ponovno igra Boga.
Naša moralna odgovornost do živali in planeta bi morala biti: Zagotoviti divjim živalim dovolj velik habitat, v katerem bi naravna selekcija zadoščala za regulacijo ekosistema, in s tem ne bi bil potreben lov. Tako edini argument lova v realnosti sploh ne bi obstajal.