KAKO RAZLIKUJEMO NIVOJE?
Ni težko določiti nivoja razvoja polžu ali gosenici, pa vendar živali s katerimi se bolj aktivno vsakodnevno srečujemo, so prav tiste, pri katerih se najtežje odločimo, kam zares spadajo.
Če pa hočemo določiti kakšno je pravilno moralno ravnanje z njimi, moramo vsaj poskusiti videti kje na lestvici stojijo. Sicer je natančna določitev nemogoča, vseeno pa lahko uporabimo stopnje kognitivne razvitosti za vodilne točke v raziskovanju živalskega uma.
Možne poti do dokaza kognitivnega nivoja pri živalih
- SPOSOBNOST UČENJA
Ko govorimo o sposobnosti učenja moramo biti pozorni na razliko med sposobnostjo intuitivnega učenja in ne le zaradi pogojevanja. Prav tako bi morali predpostaviti da učenje določenih znakov in sposobnost memoriziranja ter brezsmiselnega ponavljanja le teh ni isto.
Tukaj se pojavijo znani primeri kot npr. papiga. Mar papiga razume kaj govori? Ali le ponavlja glasove iz svoje okolice, kot bi to počela instinktivno v naravi?
Boljši primer bi bili razvitejši primati (gorile in šimpazi) na katerih so delali razne uspešne poskuse, ko so jih učili znakovnega jezika.
Prav tako ne gre zanemariti raziskav znanstvenice Jane Goodall o obnašanju in sposobnosti medsebojnega učenja primatov. Prav tako lahko razmišljamo o gorili Koko ki je pred leti dvignila prah s svojim sporočilom človešvu v znakovnem jeziku, govorimo lahko o delfinih in prašičih ki so sposobni reševanja logičnih nalog in svoje znanje nadgrajujejo na podlagi izkušenj.
Ko rečemo da je neka žival „izkušena“ v nečem, mar res lahko zagovarjamo, da je vse doseženo na podlagi pogojevanja. Samo „izkušnja“ in memoriziranje znakovnega jezika ni dovolj, da bi se šimpaz s človekom sporazumeval konstruktivno – pa imamo dokaze da se zmore.
Takoj ko priznamo te primere, živalim priznamo da razumejo svet okoli sebe (naša dejanja) in so se mu sposobne „racionalno“ prilagajati.
- SPOSOBNOST LOGIČNEGA SKLEPANJA
To sposobnost sem do določenega nivoja dokazala s predhodnim argumentom, dodala pa bi še, da v nasprotju s prepričanjem Scrutona, zagovarjam da so živali sposobne občutiti tudi kompleksnejša čustva, kot naprimer krivico.
Zgovoren argument v prid ideji da so živali lahko sposobne čutiti kompleksnejša čustva kot so krivica, zavist, pravičnost, in podobna je Chapuchins monkey eksperiment.7
Jasno je da so določene živali na višji kognitivni stopnji kot bi si človeštvo trenutno želelo priznati kljub temu, da obstajajo dokazi o njihovih sposobnostih.
Živali ki so sposobne doseganja teh višjih nivojev življenja bi si posledično avtomatsko morale zaslužiti temu primerno obravnavo.
Če je žival sposobna dojemati da se ji dogaja krivica, tako kot je to sposoben človek, lahko zaključimo, da je nemoralno živali povzročati krivico saj se le tega zaveda in zaradi tega tudi trpi, tako kot bi trpel človek.
- SPOSOBNOST SAMOZAVEDANJA
Niso vse živali sposobne samozavedanja, vemo pa, da nekatere so.
Samozavedanje pomeni, da je žival na nivoju, ko se zaveda lastnega „jaza“ ločenega od svoje črede, okolice ali prebivališča. To, da žival prepozna samo sebe, pomeni da razume da je lastna identiteta, individum ločen od ostalih, kar je dokazano sposobnost, ki se tudi pri ljudeh razvije šele pri nekaj letih starosti.
To seveda sploh ni presenetljivo, saj se (človeški) otrok mora naučiti kaj je okolica, kaj je mati, in šele pozneje ugotovi, da mati ni isto kot on.
Če tako vrsto samozavedanja (npr. prepoznati sam sebe v ogladalu in zavedati se, da sem to jaz) priznamo ljudem, potem jo moramo tudi živalim.