Tedensko pisanje je res ponavljanje in opozarjanje na kriminal, za katerega se policija in tožilstvo nista odločila v skladu s svojo odgovornostjo, da bi kriminal preprečila, zaustavila na začetku, ampak nekako nemo (dobila sem tudi tam že besede potrditve, ne samo, da so vodili pogovor na način, kot so ga vnaprej predvideli in pojasnili, da me ne bi pahnilo v obup) sodelujejo, in sicer res vplivajo na določene poteze pa vendarle jaz kot napadena in mučena oseba nimam nobene zaščite. Kljub potrditvam, kljub izsiljevanju in ovadbam (pred tednom še ena zaradi izsiljevanja, tista z večjo težo, ker je več vpletenih, lokalno se za njo še nisem odločila in je od znancev) in najbolj neverjetno kljub temu, da sodelujejo od let priprav in še danes po predvidenih dogodkih. »Lokalno« so mi obljubili, da bodo reševali, ampak ne takoj in povedali vse kaj bom morala vse prej doživeti in kje se bodo pojavili oni sami ter kakšen bo postopek … Še enkrat, da sem morala na stotine ljudi spoznati v življenju. Srečati ne samo enkrat. Za vse imam kakšne spomine. Ti spomini so predvsem nekako povezani s kakšno bolečino, sramoto … z nečim kar ne morem pozabiti, je zelo nesramno, izmišljeno, predvsem verjetno zaradi scenarija in vsega, kar so pripravljali in je važno samo da vem, da so vpleteni ne toliko, kdo so in kaj. Že vpletenost v pripravah mora za njih kot osebe biti tako sramotno, da z besedami in obnašanjem lahko dosežem kakšen izziv. Ne da sem … sem spretna v pogovarjanju še enkrat, je za mano večletno delo nekako vedno povezano z ljudmi (tudi kot vodnik sem delala občasno v turizmu, letala v komerciali, vse pod »prisilo«, da v teh letih preživim in zdelo se mi je »zamalo« saj je bilo preveč nasilno glede na mojo neprivolitev) … ne vedno za potrebe dela … mnogi so si zame načrtno vzeli veliko časa, da danes nekako sprejemam vse slabo, kar je napad prinesel s sabo. Da vem, kje so ljudje v tem času. Tisti, ki bi morali zaustavili kriminal že zdavnaj, če ga niso želeli preprečiti in tisti, ki so nosilci in glavni izvajalci napada … pravim, da imajo v rokah orožje, ker je to orožje.
Pa še enkrat o tedenskem pisanju in dogajanju. O dogodkih, ki so se izvedli lansko leto in letos, in ki bi se jih morala spomniti. In vodijo, letos, kot grožnja po scenariju s smrtjo tam v drugi polovici leta verjetno še v kakšno, da ne razmišljam preveč. Če bi res komplicirala, se res žrla dnevno, se obremenjevala ali bi me še kako drugače dnevno ali tedensko še besedno preganjali ne samo tako … da vem, da je res, se dogaja, še ni konec … ljudje nikoli niso delali kaj takega tako množično in upam, da se nekateri vsaj zavedajo, da mnogi letajo za to, da ne klonim in ne potonem, saj v rešitvi vidijo rešitev za vpletene še bolj za tiste, ki niso bili aktivni ustvarjalci vsega. V teh letih naj bi sodelovala pri ne vem kolikih dejanjih … nikoli jih nisem imela še slabše bila sem čisto neuporabna za vse skupaj … mislim, da sem zmerom gledala in šla drugam, kot so hoteli in zame so neumnost brez primere. Spoznati sem jih morala predvsem zaradi tega, da do tega zdaj pride ali … ja, da preživim. Sama sem poskrbela, da je prišlo do tega, da se selim in da živim daleč stran od dogajanja in nekako v sto kilometrih stran od teh ljudi. Seveda z dejanji ali po scenariju, za katerega še vedno upam, da se izvede v celoti, kot je bil predviden. Za vse reševanje z izplačilom pa so odgovorni predvsem odgovorni možje medijev, na katere poleg vseh ostalim tedensko pošiljam pisma in kateri so nekako tudi odgovorni za to, da policija in tožilstvo ne posežejo v napad. Delati za politiko pomeni imeti »v strahu« kup ljudi še posebej, če rokujejo z orožjem, ki je samo to in nič drugega. Torej sem napadena, mučena, ne nora, pa čeprav bi to radi imeli. Še enkrat je nesramnost bila potrebna za to, da sprejmem te ljudi kot slabe in ne dobre, ne da sem slaba, da jim ne klonim in da spoznam nevarnost ter vpletene. Koliko sem si jih morala zapomniti. Najvažnejši so seveda mediji. Da bodo napad izvajali, ne ravno osebe … okolica naj se ne tolaži, da so vplivali na spomin v sosedstvu. Kdo je kdo in ali ga poznam. Mislim, da ljudje od dneva napada niso igrali take vloge, kot jo imajo sicer. Od dneva napada po scenariju in dejanjih, ker se takoj spomnim, ko kdo stopi predme nekako sodeluje ne samo pri svinjariji, pri kriminalu in pri namernem načrtnem »pospravljanju človeka pod rušo«. Spomin je. Šok in predvsem naveličanost in vztrajnost je naredila svoje, da se »za skorajda vse« (dejanja) ne menim in sodelujem, včasih tudi v svojo škodo. Brez nič ni nič še manj mojega sodelovanja pa lahko pomeni, da … da sem premalo med ljudmi. Kaj si mislijo predvsem pa ali se spomnim, da ne bi smela peljati po tisti poti, da sem morda parkirala v napačnem delu velikega parkirišča … tam, ko je bilo prosto in tam, kjer se mi je zahotelo … opazila sem že, da gledam, da delam narobe, pa … mi tudi ne uspe. Pojasnjujem samo zaradi vseh, ki sodelujejo, da povem, da vem, kaj pomenijo njim in kaj meni. Meni pomenijo samo potrjevanja kriminala, ker so vnaprej povedali s čim bodo potrjevali vse dogajanje. Veliko energije in truda gre v smer, kako sem ga, kje polomila menda, kar se dejanj tiče, ko smo se pred desetimi leti dogovorili … ja oni so govorili, jaz pa se »delala«, da poslušam … izvedli lansko leto, letos nekaj od tega ponovili v veselje tistih, ki hočejo moj pokop. Na podeželju je vedno tako, da je vsako nasilje nekako nezaželeno in prej opazno kot v mestu kjer se porazgubi. Zato me je dolgotrajnost vsega in ne-poseg presenetil, kot tudi ljudje. Mislim, pa da je pretresel toliko ljudi, da jih je strah izida, ki ni … v nobenem primeru sama ne nameravam narediti nič, po vseh letih od leta 2006 naprej so imeli toliko časa (predvsem zaradi ovadb, ki sem jih takoj podala), da bi že zdavnaj morali končati. Scenarij če … je vključeval, če delajo bo trajalo, ker bodo potonili politiko, potonili kar dovolj ljudi … potem pa obljubljeno tudi lokalno pomoč na katero že čakam. Ne do minute natančno. Torej od 2006 ni norosti, je napad, ni reševanje, ja samo kriminal, sodelovanje ljudi in »pomoč«, ni pa uradnega pristopa v situacijo, ki bi jo morali že zdavnaj reševati … presenetljivo pa je, da mediji ne končajo z energijo. Če … bi lahko vsaj popolnoma prenehali z mučenjem. Kako na kakšen način me bodo dotolkli. Mislim, da priprave in izvedba so mi vzeli 45 let življenja. Bilo je dovolj za vse. Za medije, politiko in za okolico. Zaslužim si mir in ne več pregona ter predvsem reševanje. Če je danes ne bo prekmalu in lahko je v paketu z vem, kar je potrebno. Presežti vse slabo ni dosežek, ampak tragedija ter stopnja družbe in stanje ljudstva, da si rečeš, če gre vse naprej v to smer bo tu … v porastu samo kriminal in beda ter pregoni. Preteklost in spomini. Vsa znanstva so ostala pa predrznost nekaterih tudi. Vse ostale pa so skušali nekako vsaj za nekaj časa zamegliti. V sicer nobeno mojo škodo. Le kaj bi s takimi le žrla in sekirala se nisem tako. Le zaradi resnice ali koga poznam, ali ne danes vem, kako je s tem. Srečujem tudi take, ki z njimi nimam nič. Ali se jih zaradi kakega kratkega pogovora ne spominjam, saj … ja sem delala z ljudmi in poskrbela, da se ne bom tako žrla zaradi drugih ljudi in dejanj … le to je važno, ali človek kaj »da« od sebe, ko se menim z njim. Mnogi zardevajo, se tresejo, nekaj jih je priznalo nekaj pa izsiljevalo, saj niso zdržali več molčanja. Tiste, ki so izsiljevali sem ovadila (ne vseh, lahko ovadim še priznanja). Vsi od prvega do zadnjega imajo veliko sramoto, ki so jo sramujejo mnogi. Zakaj čakajo, še poskušajo, jo še mučijo, zakaj ne rešujejo! Scenarij je predvideval ja … upam, da ne bom kriva še pokopa te politične scene, pa še ta, ki prihaja za to … se ji »slabo piše«. Mislim, da se je porušilo zaupanje v vse odgovorne institucije v državi, v ljudi in v medije, ki so v teh letih dobili oznako, ki je nikakor ne bi smeli dobiti. Slabi, predrzni, dobili so oznako zabredlosti v kriminalno stanje, ker so si privoščili poskus, ki ga ne bi smeli in je mučenje človeka, zdaj pa nasilje in kriminal rešujejo s pregonom in šikaniranjem ženske ter izsiljevanjem poleg seveda vsega, kar oni ne bi smeli. Računajo na … naj ne računajo, saj sem človek, sem ženska in sem mati, ki ve, kaj je prav in nikakor ne vidi povezav v smer ugleda ali dobro v človeku, ki je »moril« več let … rešuje ugled sebi v povezavi vsaj s kakšnim s katerim se še pogovarjam …
Zato je skrb in prestrašenost ljudi tista, kjer bi se morali začeti zavedati, da mora biti konec napada, saj imajo ljudje res upravičen občutek, da mediji uporabljajo energijo, da me izrabijo in »ubijejo« in da je to njihov prvotni namen brez moje privolitve. Scenarij, ki naj bi reševal je v letih pisanja in opozarjanja na kriminal in objavljanja na spletu pesek v oči. Mediji bi že zdavnaj lahko nehali napadati in z vsemi, ki jih imajo na razpolago dosegli, da umaknejo vpletene. Pa se ne zgodi. Še vedno sem napadena res nekoliko drugače, pa vendarle. Leta, ko nihče nič ne stori ob tem, da sem prepovedala in hotela preprečiti. Le moja trdna volja in nikakršno življenje, ki sem ga imela pred tem … predvsem pa pretresenost, ko so zaščitili vso »to ciganijo« in napadli mene je dejstvo, ki me drži pokonci. Živeti v okolici, ki odobrava in sprejema kriminal in si ga celo želi, ker se ne zavedajo, kaj lahko to prinese. Kaj, če se to dogaja nekaj let. Se bo pozabilo. Še vedno upanje … in še vedno sem človek kot vsak človek … morda z manj ljubezni in morda z večjo širino, ki mi je ni nihče predpisal, da zdržim zaradi tistega več, kar pričakujem in je namenjeno izključno meni … osebi, ki ima pravico, če je napadena, da zahteva, kar ji pripada. Ocena 135 mio EUR je denar, ki me po letih pelje skozi vse in se nikakor ne mislim odreči vsemu, kar sem pretrpela. Sem človek, ki se odziva v skladu z resnico in ne v skladu s tem, kar si ljudje dnevno predstavljajo in skušajo prilagoditi. In to je, da vse življenje delam na tem, da … živim in delam ne na tuj račun in da se mi zaradi tega ni treba nič »dol dati«. V preteklosti sem nekako slišala mnogo v smer, koliko ljudi od vpletenih je zelo visoko na položajih in kako si mislim, da so garali in delali, da so prišli tja. Meni ni bilo usojeno mirno življenje in sem nenehno živela v pričakovanju tega, kar nisem mogla preprečiti. Naj bodo veseli, da jim je bilo življenje naklonjeno in jih ni doletelo kaj takega, saj glede na doživeto … sama sem imela pamet, pa nikakor miru in to je tisto, kar je najslabše pri vsem. Ne-nazadnje za vso zmerjanje in pregon, bi za marsikoga potrebovali res navadno “kuro”, pa menim, da so potrebovali še marsikaj drugega, saj brez trohice pameti bi bil konec in katastrofa verjetno v mesecih in nikakor v letih.
Pisanje je del moje prištevnosti, ki so jo hoteli omajati. Mislim, da če lahko vsak teden napišem nekaj brez tega ali je, ali ni primerno … je oznaka norosti, ki jo hočejo nekateri zanemarljiva. Mislim, da se nobenega norca tako ne izogibajo kot mene, saj še enkrat poudarjam je v okolici od dneva napada kriminal, kjer smo vsi prekinili normalne odnose med sabo in končali s pogovarjanjem in pozdravljanjem. Kakšen vzrok bi lahko sicer imeli ga ne vidim, spomnim pa se vsaj to, da so mnogo od tega pripravljali, povedali, pojasnjevali in s tem potrjevali. Zato moje vneto pisanje, ki ga ne bo konec, dokler se ne reši.
Z lepimi pozdravi, Nataša Sternad, dipl.upr.org.