Naši otroci se dnevno vključujejo v promet. V promet se vključujejo na različne načine: nekateri pridejo v šolo kot pešci, drugi kot potniki v osebnem avtomobilu, avtobusu ali kot kolesarji. Srečujejo se s prednostmi in hkrati tudi nevarnostmi sodobnega prometa. Tja do desetega leta še ne znajo in ne zmorejo samostojno sodelovati v prometu. Otroci teh starosti:
– nimajo tako širokega vidnega polja kot odrasli in zato kasneje vidijo vozila, ki prihajajo z desne ali leve,
– dobro slišijo, vendar ne vedo natančno, iz katere smeri slišijo vozilo,
– ne znajo dobro presojati hitrosti vozil in ocenjevati razdalj,
– ne razlikujejo dobro pojmov npr. levo, desno,
– ne zmorejo dolgotrajne koncentracije,
– njihova pozornost se hitro preusmerja na objekte, ki jih pritegnejo in mimogrede jih kaj zmoti (hitro lahko pozabijo ali so videli vozilo, ki se približuje),
– ne zmorejo posploševanj in uporabe splošnih pravil, kot je npr. pravilo, kako prečkamo cesto. Zato je ogrožena njihova varnost.
Zakon o varnosti v cestnem prometu navaja in poudarja, da morajo biti otroci kot udeleženci v cestnem prometu, deležni posebne pozornosti in pomoči drugih udeležencev. Potrebujejo učenje, nasvete, vodenje in nadzor odraslih.
Vstop otroka v osnovno šolo je pomemben življenjski mejnik, saj bodo večinoma sami hodili v šolo in se sami vračali iz nje. Otrokom mora pomagati vse okolje, še posebej starši.