Nekega poletnega dne sem se z ladjo odpravil na potep v daljne dežele. Na ladji je prijetno pihljalo.
S seboj sem vzel svojo muco Miško, da mi bo delala družbo na potovanju.
Miška se je hitro izkazala za dobro izbiro, saj me je opozorila na kobro, ki naju je opazovala iz kota ladje. Bila je res velika in strašna, ampak na srečo dovolj oddaljena.
Prva žival, ki sva jo srečala na kopnem je bila krava. Ni bila vijolična, ampak čisto običajna rjava.
Igrala se je z rakom, ki se je sprehajal po peščeni obali in se je na vsak način želel prebiti nazaj do vode.
V void je veselo plaval delfin. Vsake toliko časa je skočil iz vode, da sem ga uspel celo fotografirati.
Kmalu je Miško pozdravil tudi prijazen pes, ki je pritekel k nama. Veselo je mahal z repom in tekal za palico, ki sem mu jo metal.
Obala je bila polna prečudovitih rož, vseh barv. Ob pogledu nanje sem se res prav sprostil.
Na mivko sem se zleknil kot dojenček in užival v vonju morja, zvoku vetra in valov.
Pri počivanju me je zmotila miš, ki je zbudila tudi Miško in začela se je igra mačke z mišjo.
Ko je miš pobegnila, je moj pogled pritegnila hobotnica, ki je plavala v plitvini morja. Imela je dolge lovke in zgledala je zelo elegantno.
V globlji void pa sem opazil plavut morskega psa, ki je plaval prav tam, kjer sem prej opazoval delfine. Mislim, da bom ostal kar pri obali.
V pesku se je zvijala še popolnoma nenevarna kača, ki je spominjala na našega slepca.
Kmalu pa je mimo prav počasi prilezla še želva. Res velikaaaaa želva. Hodila je pošasi in pri tem glavo obračala proti soncu.
Tudi jaz sem pogledal proti soncu, ki je počasi zahajalo in se spuščalo v morje. Veselil sem se novega dne in novih odkritij.