Predjamski grad

Za Predjamski grad bi lahko rekli, da je grad, ujet v
skalni objem (Slika 4 in 5). Predjamski grad, ki naj bi zaradi svoje lokacije
in oblike – po mnenju češkega pisatelja in pesnika Jana Nerude – ne imel
primerjave v svetu. Odmaknjenost in otežen dostop, neudobje, ki so ga nudili
prebivalcem, je bila zoprna nadloga, tudi večna vlaga, je bil eden izmed dejavnikov,
ki je pripomogel k njihovem postopnemu opuščanju in propadu. Vendar je kljub
tem tegobam dolgo uspel kljubovati, verjetnega propada pa ga je vsaj v zgodnjem
19.stoletju rešil knez Weriand Windischgraetz, ki pa je preuredil težavni
dostop, stavbo je napravil prijaznejšo za bivanje, obenem pa je v duhu
romantičnega, v preteklost in zlasti v viteški srednji vek zaverovanega časa,
ohranil njen izjemni, čudno skrivnostni mit, ožarjen z avreolo legend.

    Človek je okolje, ki mu ga je tam ponudila narava, znal s pridihom izkoristiti že v daljni preteklosti.
 Predjamski grad in utrjeno poznosrednjeveško

pribežališče v Erazmovi jami pa sta le nekakšen logičen zaključek teh
prizadevanj. Erazem Predjamski si je zaradi obrambnih razlogov z izbirno
primerne lokacije zagotovil varnost, temu je bilo tako zaradi strme skalne
stene in dostopa do gradu, ki pa je bil omogočen le iz nasprotne strani in ga
ni bilo posebno težko obvarovati (7).

Njegovo prvotno ime je bilo Luegg, to tudi vidimo omenjeno
na Valvasorjevi topografiji gradu. Grad je prvič omenjen leta 1274, pozidali pa
so ga oglejski patriarhi. Jamski grad so upravljali goriški vazali, nato pa
deželnoknežji fevdniki vitezi Predjamski, imenovali pa so se tudi Leugerji. Ker
se je Erazem Predjamski pridružil kralju Matiji Korvinu, je cesar ukazal
tržaškemu glavarju baronu Gašperju Ravbarju, naj Erazma Predjamskega ujame
živega ali mrtvega. Po dolgotrajnem obleganju so Erazma leta 1484 ubili, grad
pa nato upravljali pl. Oberburgi in pl. Purgstalli. Leta 1567 je imel Predjamski
grad je imel v najemu baron Janez Cobenzl, ki je potem gospoščino dvajset let
kasneje tudi odkupil. Že leta 1570 je pozidal sedanje renesančno poslopje,
stisnjeno ob navpično steno pod jamskim gradom. Leta 1810 je Predjamo podedoval
grof Mihael Coronini-Cronberg, od leta 1846 pa do konca druge svetovne vojne so
Predjamski grad dobili v last knezi Windischgrätzi (8). Po vojni je bil grad
nacionaliziran, v njem pa je bil urejen muzej, ki je odprt še danes, v njem pa
je prikazano srednjeveško življenje graščakov in arheološka zbirka s predmeti,
ki so jih našli v predjamskih podzemnih sistemih in pričajo o navzočnosti
človeka vse od neolitika. Razstavljeno je tudi gradivo o lastnikih gradu, orožje,
pohištvo in lovske trofeje (Slika 6 in 7) (9).