Voda, ki nastaja po uporabi v industriji. Za 1 tono papirja se rabi od 10-300 m3 vode. Zato je tudi veliko onesnaževanje vode. Vodo je potrebno očistiti. Veliko odpadne vode nastaja, ker se potrebuje za hlajenje. 2/3 vseh industrijskih voda so hladilne odpadne vode. Problem je v tem, da se bo ta odpadna voda potem segrela in segreta voda se ne sme odvajati. Voda mora imeti ustrezno temperaturo. Večja od 40 °C ne sme biti. Hladilne vode lahko povzročajo toplotno onesnaženje. Še več odpadne vode nastaja, ker se uporablja za neko izpiranje in pranje. Tako ostanejo notri pralna sredstva in kakšni tenzidi.
Organska topila, TB, laki, lepila, biocidi, tenzidi itd.. se ne smejo znajti v vodi. Se ne razgrajujejo, ampak se nalagajo. To onesnažuje vodo in taka voda pride tudi do nas. Organske snovi so lahko strupene in porabljajo raztopljen kisik v vodi. Pri razgradnji mikroorganizmov uporabljajo kisik. Anorganske snovi so kisline in baze. Posebej strupeni so cianidi, fosfati in nitrati. Fosfati in nitrati niso tako strupeni, povzročajo pa eutrofikacijo. To so hrana za alge. In povzročajo čezmerno rast alg. Nitrati in fosfati povzročajo prekomerno rast alg, in pri gnitju in odmiranju alg se porablja preveč kisika, to pa lahko vodi do pomora rib, ker ni več kisika za vodne organizme.
Vodni organizmi so bolj občutljivi na strupe, če je temperatura višja. Če gre voda v reke, mora imeti 30°C, če pa gre v kanalizacijo, pa ima 40°C.
Z nečim moramo vrednotiti, koliko je voda onesnažena. Imamo različne parametre: splošni parametri, biološki parametri, anorganski parametri, organski parametri.
To so mednarodni standardi, po katerih se meritve izvajajo.
Splošna parametra sta T in pH vrednost.
Biološki parametri pa gledajo na to, koliko je voda strupena. Testira se na vodne bolhe. Gre za biološko razgradljivost.
Anorganski parametri so, koliko je v vodi nekih kovin, ki so strupene in razgradljive
Organski parametri pa so: celotni organski ogljik TOC (koliko je v vodi organskih snovi, ki so opredeljene z ogljikom). Kemijska potreba po kisiku (KPK), biokemijska potreba po kisiku (BPK) in adsorbljivi organski halogeni (AOX) – koliko je organskih s
Biološko čiščenje odpadnih vod
Čistijo različne vrste mikroorganizmov ali bakterije. Če je v prisotnosti kisika, je to aerobno biološko čiščenje, če pa ni prisotnosti kisika, pa je anaerobno biološko čiščenje.
Biološko čiščenje je zadnje ali predzadnje čiščenje, ko so že odstranjene večje nečistoče in neraztopljene snovi. To je, ko v vodi ostanejo organske snovi, ki so razgradljive. Organske snovi v odpadni vodi so hrana mikroorganizmom.
Aerobni mikroorganizmi (bakterije) v prisotnosti kisika razgrajujejo razgradljive organske snovi v ogljikov dioksid in še nekaj.
Aerobno bio čiščenje
Se uporablja takrat, ko je odpadna voda malo ali srednje onesnažena z organskimi snovmi. To je v komunalnih čistilnih napravah. V čistilnih napravah je koncentracija mikroorganizmov neprimerno večja kakor v naravi, zato je intenzivnost biološkega čiščenja mnogo večja od naravnega samočiščenja.
Uporablja se, kadar je KPK < 1g/l.
Nastanejo neuporabni plini (CO2, H2O, N2, …)
Anaerobno bio čiščenje
To je gnitje. Uporablja se takrat, ko je voda močno onesnažena z organskimi snovmi. Tako čiščenje poteka tudi v greznicah ali nekih reaktorjih. Na komunalni čistilni napravi je tudi anaerobno bio čiščenje.
Uporablja se, ko je KPK > 1,5 g/l. tu se rabi polovica manj mikroorganizmov, kot pa pri aerobnem čiščenju.
Nastanejo uporabni plini: CH4, CO2, H2S, CO, NO. Ta kombinacija plinov je imenovana BIOPLIN. Lahko se uporablja za segrevanje, ker je gorljiv.
Najprej se izvaja anaerobno biološko čiščenje, potem pa še aerobno. Pri anaerobnem čiščenju je potrebno segrevati čistilno napravo na 35 do 37 stopinj.
Aerobna razgradnja organskih spojin:
Formula na listih!
Pri aerobnem čiščenju nastajajo še novi mikroorganizmi. Zraven nastaja voda, ogljikov dioksid, neke anorganske snovi in novi mikroorganizmi.
Pri anaerobni razgradnji nastaja bioplin, ki je zelo koristen.
Biomasa je izraz za mikroorganizme v odpadni vodi. Odpadna voda se vedno steka na komunalno čistilno napravo. Če je komunalna čistilna naprava dovolj zmogljiva, sprejema tudi industrijsko odpadno vodo.
Biološko čiščenje aerobno ali anaerobno lahko poteka v reaktorjih s pritrjeno biomaso (vezano na trdno površino) ali s suspendirano biomaso.
Biološko čiščenje z aktivnim blatom
Je najpogostejši način biološkega čiščenja. Uporabljajo se prezračevalni, aerobni bazeni. Aktivno blato je mešanica različnih vrst mikroorganizmov (migetalkarji, praživali, glive, itd..). V tem aktivnem blatu so tudi topne anorganske in organske snovi. Ti mikroorganizmi niso pritrjeni na osnovo, ampak so suspendirani (razpršeni). V bazene se vpihuje zrak, zato so prezračevalni. Tako vrsto čiščenja lahko uporabi tudi neka industrijska čistilna naprava, če vedo, da imajo notri veliko razgradljivih organskih snovi.
Odstranjevanje dušikovih spojin: če nastajajo, je nitrifikacija (aerobna, brez prisotnosti ogljikovih spojin).
Če imajo prekomerno teh dušikovih spojin, pa je denitrifikacija, ki je anaerobna, potrebna je tudi prisotnost ogljikovih spojin. Ta dušik gre potem v zrak in je vse ok.
V Zalogu imamo modernejšo čistilno napravo, ki je kar zmogljiva. To je centralna čistilna naprava v Ljubljani. Najprej je mehanska stopnja čiščenja, potem pa še biološko čiščenje. Najprej prezračevalni bazen in potem še usedalniki, kjer se posede blato. Vse se zliva v Ljubljanico preden se zlije v Savo.
V mehanski stopnji čiščenja zelo smrdi. Zato imajo biofiltre za čiščenje zraka. Delujejo na principu, da mikroorganizmi razgrajujejo v zraku tiste organske snovi, ki povzročajo neprijeten vonj. Tudi to čiščenje zraka je biološko. Uporabljajo se mikroorganizmi.
Za mehanskim čiščenjem pa sledi še biološko čiščenje.
Obdelava blata, ki nastane pri aerobnem čiščenju
To je blato, ki nastane pri aerobnem čiščenju in obdeluje se anaerobno. Deluje brez prisotnosti kisika. To se dogaja v gnilišču. Taka obdelava poteka 20 do 30 dni. Najprej se zgosti, potem se obdeluje 30 dni. Potem pri tej razgradnji nastaja bioplin. Tam je največ metana. Zaradi tega je Bioplin tudi gorljiv in dejansko se bioplin uporabi tudi za segrevanje tega gnilišča na 35-37°. Ta plin se potem tudi uporabi.
Blato se potem odlaga na deponiji, če v njem ostanejo še strupene snovi.
Učinek čiščenja centralne čistilne naprave je glede na KPK več kot 85%, glede na BPK pa več kot 90%.
Komunalne čistilne naprave so zelo opremljene z nekimi merilniki onesnaženja. Ker morajo opazovati, kako onesnažena voda pride notri in kako onesnažena voda gre ven. Zato imajo online meritve, ki potekajo ves čas avtomatsko. Meri se pH, T, prevodnost, KPK ali TOC, skupni dušik (TN), amonijev dušik, …