SEPARACIJSKA TESNOBA
Separacijska tesnoba je stiska otroka, kadar je ločen od svoje matere ali očeta. Ta tesnoba je del razvoja vsakega otroka, zato je nujna in neizogibna, kar pomeni, da v določeni meri prizadene vsakogar. Do težav pride takrat, kadar separacijska tesnoba vznikne s tolikšno močjo, da postane za otroka vsaka najmanjša odsotnost ali ločitev od starša skoraj nevzdržna.
Ločitev od staršev pa ni edini vzrok za separacijsko anksioznost. Pri separacijski anksioznosti otroci doživljajo hudo anksioznost, ko morajo stran od doma (v šolo ali vrtec) ali so drugače ločeni od staršev ali skrbnikov (npr. tudi pri ločitvi). V tem primeru je želja po kontaktu s pogrešano osebo pretirana, pogosto občutijo domotožje in bridkost zaradi ločitve od najdražjih. Ko so ločeni od njih, se takšni otroci pogosto bojijo za zdravje in varnost svojih staršev ali skrbnikov. Običajno se separacijsko anksioznost določi okrog četrtega leta starosti otroka, saj je do treh let za otroka normalno, če občuti nekoliko anksioznosti, ko starš zapusti sobo ali izgine iz vidnega polja. Pri štirih letih pa so otroci že sposobni kratkoročnih ločitev (American Academy of Child and Adolescent Psychiatry)
Otroci, ki trpijo za separacijsko anksioznostjo lahko:
- se poskušajo izogniti, da bi kam odšli sami
- nočejo v šolo ali v kolonijo
- ne želijo prespati pri komu drugemu
- venomer sledijo enemu od staršev
- zahtevajo, da je nekdo poleg njih čez noč ali ponoči prihajajo v spalnico staršev
- se zbujajo iz nočnih mor o ločitvi od svojih najdražjih
Separacijska anksioznost se lahko pojavi kadarkoli do 18 leta starosti, vendar je najpogostejša v starostni skupini od 7-9 let.
Simptomi tesnobe:
- neutolažljivo jokanje
- bolečine v trebuhu
- napadi / izbruhi jeze
- bolehnost
- glavoboli
- driska
- nizko samospoštovanje
- težave z dihanjem
- panični napadi